чистолюбьць

Old Church Slavonic

Noun

чистолюбьць • (čistoljubĭcĭ) m

  1. one who loves purity

Declension

Declension of чистолюбьць (soft o-stem)
singular dual plural
nominative чистолюбьць
čistoljubĭcĭ 		чистолюбьца
čistoljubĭca 		чистолюбьци
čistoljubĭci
genitive чистолюбьца
čistoljubĭca 		чистолюбьцоу
čistoljubĭcu 		чистолюбьць
čistoljubĭcĭ
dative чистолюбьцоу
čistoljubĭcu 		чистолюбьцема
čistoljubĭcema 		чистолюбьцемъ
čistoljubĭcemŭ
accusative чистолюбьць
čistoljubĭcĭ 		чистолюбьца
čistoljubĭca 		чистолюбьцѧ
čistoljubĭcę
instrumental чистолюбьцемь
čistoljubĭcemĭ 		чистолюбьцема
čistoljubĭcema 		чистолюбьци
čistoljubĭci
locative чистолюбьци
čistoljubĭci 		чистолюбьцоу
čistoljubĭcu 		чистолюбьцихъ
čistoljubĭcixŭ
vocative чистолюбьче
čistoljubĭče 		чистолюбьца
čistoljubĭca 		чистолюбьци
čistoljubĭci
This article is issued from Wiktionary. The text is available under Creative Commons Attribution-Share Alike 4.0 unless otherwise noted. Additional terms may apply for the media files.